2024
NEUOKVIRJEN ČAS / A SCORELESS TIME
A Scoreless Time je avtorska uprizoritev štirih izjemnih umetnikov: Julyena Hamiltona, Andreje Rauch Podrzavnik, Eduarda Raona in Jake Šimenca. Vsak s svojim medijem – gibom, glasbo, besedo in prostorom – soustvarja enourno predstavo, ki je živa snov, v kateri se trenutek neprestano tke, razpleta in ponovno sestavlja.
Gre za subtilno, a močno prisotno tkanje različnih izraznih polj, kjer noben element ni izoliran. Zvok prehaja v gib, gib v besedo, beseda v prostor, prostor v tišino. Vse se dogaja hkrati – ne kot ujemanje, temveč kot kontrapunkt. Ustvarja se večplastna tekstura, prepletena in fluidna, kjer se ne išče resnica v neposrednem pomenjenju, ampak v občutju. Predstava govori v jeziku, ki je globoko zasidran v telesu, v intuitivnem, podkožnem doživljanju – jeziku, ki je obenem neizrekljiv in popolnoma resničen. Lahko bi ga imenovali pravljica, a gre za tisto vrsto pravljice, ki nosi resnico skozi navidezno laž – zgodbo o lažeh, smrti, odnosih, življenju.
Pomembno vlogo imajo tudi vizualni poudarki – trije barvni elementi in palica, ki kot rekviziti niso zgolj scenski dodatki, temveč nosijo dramaturško težo. Delujejo kot samostojni liki, podobno kot v filmu mesto lahko postane nosilec zgodbe. Vstopajo v performans kot enakovredni akterji atmosfere, ritma in dramaturgije.
A Scoreless Time je performativni prostor dotika – med umetniki, materiali, trenutkom in gledalcem. Gre za srečanje v prostoru, ki ni več točno določen, ampak plava v razširjeni resničnosti našega časa – med utripom notranjega sveta in zunanjim tokom neznanega. Predstava ne razlaga, temveč čuti. Ne pripoveduje zgodbe, temveč ustvarja prostor, kjer se zgodba lahko zgodi – in vsakič znova drugače.
Ples in tekst: Julyen Hamilton in Andreja Rauch Podrzavnik / glasba: Eduardo Raon / lučno oblikovanje: Jaka Šimenc / produkcija: Federacija / koprodukcija: Bunker in DUM društvo umetnikov / Premiera: 2024
Edini in resnični predmet jezikoslovja je jezik, ki ga proučujemo v njem samem in zaradi njega samega.
F. de Saussure
Maska 221-222, Andreja Rauch Podrzavnik in conversation with Julyen Hamilton
iz recenzij
“0. ples ni prevajanje ničesar, temveč je prevajanje ničesar, nečesa v nič, ničesar v nič, zapletena operacija, iz niča v nič v nenehnem gibanju, gestikuliranju, spreminjanju očišča, zrenju v zamikajočo se os prizorišča …
0. prevajanje slik v abstrakcije, nemogoča naloga, vsaka slika je v zasnovi že/še abstrakcija, dotik s prostorom in vdih (inspiratio) trenutka …
0. prevajanje teles v linije, v zračne črte, v zračno pisavo, ki se ne razblinja, temveč ostaja v mreži zaznav kot vtis, globinski vpis znamenja ali ločila, ki vzbuja natančno določeno občutje, kot struna (in želo), žica na harfi, ki vibrira sama vase, pravzaprav v izvajalčevo telo, vibrirajo njegovi prsti in električni lasje, nakazujoč poti, ki se cepijo, zvračajo, izginjajo skozi zaprta okna in vrata prostora …
0. prevajanje prostora v čas, prestavljanje gradnikov vidnega v nevidno, v nesnovno, v tektoniko zračnih gmot, postavljanje ovir, ki postajajo orodja, ki postajajo igrače, ki postajajo nemirna telesa, ujeta v lastnem mirovanju, sestavljena v kompozicijo z ritmično podlago, a brez zaznavnega utripa …
0. prevajanje masivnih raztezajev v miniaturne tresljaje, reda v nadred in nad njim še v neskončni red, z drugimi besedami, ne-red, ki je en sam in ga mojster koreoceremoniala natančno razporeja po prostoru in z njim naperja prisotna telesa, tako izvajalska kot gledalska …
0. prevajanje svetlobe, svetloba je valovanje, zračni tok, na poti v senco in temo, a tudi tema je valovanje, ne niča, temveč neskočno polne materije ne-vidnega, ovite v svetlečo površino, in svetlobni viri so premični, prilagodljiva sonca v rokah manipulatorja svetlobe, svetloba je v resnici illusio, prevara, transgresija: vidno je samo na videz obvladljivo, v resnici pa začasno, bledljivo, vselej že odsotno …
0. prevajanje telesa v senco, dotikanje robov, ki izginjajo kot horizont, in prirejanje podlage, poda ali stene, uokvirjanje, glajenje, preverjanje njegove mehkobe, hrapavosti, skopičnosti …
0. prevajanje celote v fragmente in fragmentov v skupke, nikdar v celoto kot celoto, nikdar celo, zmeraj razstavljeno, a z gibom kot s šivom, ples je vezenje, lepljenje raznorodnih materij, na trenutke brezšivno, na trenutke s poudarjenimi šivi, vrezi v podlago, dotikanje fragmentov kot iskanje prehodnosti med zrakom in časom, med prostorom in zvenenjem, iskanje prevodnosti teles, dovzetnosti za v-z-gibe soplesalca, soplesalke, soglasbenika, somanipulatorja prostora in luči, ujemanje vokala s soglasnikom, glasu z vase potegnjeno zamolklostjo na eni in vsiljivo ojačitvijo na drugi strani …
0. prevajanje strukture v strukturo-o-sebi, v samonanašalni vid in zrcalni stadij vira giba, in strukture v zgodovino plesa, gibajočo se po prostoru v paralelnih ponovitvah, v sinkopiranih smereh in vstopih, prilepljeno na bose podplate izvajalcev …
0. prevajanje v besede in iz besed, s poudarkom na predlogih v in iz, ne na besedi, v besedo, v hipni odvod glasu kot giba, in iz besede kot izvršenega dejanja, premika, skoka, padca, v prepad pomena, ki ga vrtinčenje linij po prostoru neprestano negira, izziva, prestavlja v in iz njega …
0. prevajanje fragmenta v nič, nič, ki ne more biti fragment, samo celota, ki ne more biti cela, vendar se ga je mogoče dotikati, na različnih ravneh, v erogenih točkah, prodirati v njegove pore in se vedno znova iz njih iztiskati kot nekaj-za-nič …
0. prevajanje odzivov, zadrževanje odgovorov, trzanje v krču, spenjanje molitvenih obrazcev, kroženje kot zavijanje ovojev, raz-vijanje za-vitega, pre-vijanje in preizkušanje pre-pone kot pre-vodnika občutij, izpuščanje njenih trzljajev v prostor, brez pričakovanja nasprotnega odziva, odziv je vedno v zastanku, ustavljen, spleten z eksternalizacijo, ekstrapolacijo telesne prostorskosti v čvrsto linijo časovnega kontinuuma …
0. prevajanje misli v gib v zamahu, ustavljenem nekje pred začetkom, misel ne pleše, misel se seli iz segmenta v segment, iz navpičnice v horizontalo, v sestopanju se seseda vase kot vulkanski grušč tik pred izbruhom …
0. prevajanje telesa v misel, uobličenje njegove paralelne slike, obtelesne fizike, ki telo definira bolj kakor mišice in kosti, bez načrta, zgolj s silo volje, namena, smeri, artikulirane kot zazrtje vase …
0. prevajanje logike v nesmisel, v nesmisel plesa, njegov edini smisel, preizkušanje pričvrščenosti giba na telo, njegove samo-stojnosti, samo-gibnosti, ločitve brez stiske, samo z občutkom svobode, zaznavanje odsotnega telesa, samo gibov, prihajajočih iz njega, iz nedoločnega nekaj ali določnega nič …
0. prevajanje zunanjosti v odsotnost, ne notranjost, odsotnost je resnično polje plesa, površina prisotnosti, ki se seli v predstavo o telesu, plesu, prostoru, prisotnosti …
0. prevajanje geste v njene sestavne dele, v hitrost in razsežnost prostorskih segmentov, raztelešeno dohitevanje fragmentov, sestavnih delov, udov in izboklin, njihovo vzbočanje, usločanje, grebenje, razgr/labljanje, odbiranje, spreganje do nevidnega, do glagolske slepote …
0. prevajanje govorice kot take v govorico o sebi, narediti jo slišno v prostoru, prostoru, njegovim naseljencem, uslišano kot prvo besedo plesa, njegov prvi stavek, še ne zapisan, a slišen na ves glas in neprevedljiv …
0. prevajanje znakov v njihovo zanikanje in zanikanje možnosti prevoda vsega z vsem, ples kot prevajanje ničesar, sam zase kot prevod brez izvirnika, izvirnik z nemogočim prevodom, postavljen v prostor, v zasuk iz enega agregatnega stanja v drugo, obe še brez imena, v novo snov, katere najmočnejša lastnost je, da je nesnovna, snov snovi, v sorodu s sanjami …
0. prevod nemogočega prevoda v nič, ki se v predstavi giblje.”