“…Koreografija nastopajočih, ki se postopoma pomikajo čez prostor, na belem papirju zariše gube in pregibe – to so materialne sledi nekega dogodka in nekega pretečenega časa ali natančneje zaključnega prizora predstave Kar nosim s sabo koreografinje Andreje Rauch Podrzavnik. Takrat, v prejšnji »izdaji« njene prakse v formatu celovečernega odrskega plesnega dela, so bili v fokusu medosebni odnosi…

…Odtise te skupnosti oziroma sam koncept velike pole papirja kot priče delovanja Rauch Podrzavnik prinese s seboj tudi v svoj najnovejši projekt z naslovom Origami.

…Prostor ostaja napolnjen, le odnos med telesi in materiali se počasi spreminja, papirju se pridruži karton, njegova trdota pa oblikuje drugačne skulpture, manj voluminozne v štiridimenzionalnosti, z manj pregibi.

…Kvaliteta gibanja, ki jo razvija in ki zaznamuje Rauch Podrzavnik, meša natančnost in odmerjenost v izvedbi posameznih gibov, vpenjanje teles v prostor (zato je še bolj poudarjena oziroma smiselna navezava na likovnost in prostorskost) ter je prepletena z nežnostjo, previdnostjo in zadržanostjo, v nekaterih trenutkih celo z nonšalantnostjo, je kvaliteta nečesa, kar spominja na pomirjenost s samim seboj, na kanalizacijo energije ne navzven – ne gre za kričeči ekspresionizem ali performativni napor – temveč za gibalno kontemplacijo tukaj in zdaj, sproti, v odzivu na impulze celokupnega dogajanja.

…Rauch Podrzavnik jasno poudari, da se želi posvetiti procesualnosti, da tudi nam želi v ospredju ponuditi čas za opazovanje, ne pa plesne predstave kot pomensko-narativno zaokrožene celote.
Maša Radi Buh, Pre-gib, na-gib, v-z-gib, Sigledal, 11. 12. 2023

…Origami je v meni vzbudil občutja mehke fluidnosti, ki pa ni bila posledica načrtnega razbijanja meja, kategorij, iskanja subverzije, temveč nekaj organskega, neprogramskega, od tod njena mehkost…
Muanis Sinanović, Beležke o Origamiju, Aplavz, 2. 2. 2023